Misli so odklopljene, pedala se vrtijo. Slan okus v ustih, v nosnicah vonj po borovcih. Ko zmanjka kopnega, zapeljem na ladjo in me ponese na naslednji otok. Cres, Krk, Rab, Pag, Dugi otok. Zvezdno nebo in naraščanje lune. Srečanja in druženja s potujočimi kolesarji odpirajo nova obzorja, prižigajo nove ognje. Čez cesto odgovarjam v polomljeni francoščini. Burja v hrbet pomaga. Burja v prsi jemlje moči. Skok v morje. Pokrajina se spreminja kot koža kameleona. Povožen zajec. Nenavadno, pokopališča pomenijo vir vode, življenja. Arhitektura senc in zatišja v mestih, kjer iščem oddih. Kolesarjenje vštric in smeh. Dolgo si ogledujem obzorje z visokih klifov.
: Znamenja jeseni na otokih: veter se zgosti v hip med izdihom in ponovnim vdihom, krona sonca drsi s sklonjene glave in med vejami oljk se ljudje z vajenimi gibi dotikajo črnih oblik. Morje: kot velikanske ranjene orgle doni v nebo.
: Kamen ob kamnu: otok: gola pustinja sredi prostranstva soli. Kamnite ograde za ovce, tudi okamenele: vzporedni zidovi, a vendar se v neki točki stikajo. Sedeti v brezvetrju vrh zidu in brati Slovar tišine. Iz kamna seva toplota: ostanek dotikov rok, ki so zid gradile.
: Iz notranjosti otokov zeva tema. Samotne luči ribičev se zibajo ob obali. V grmovju se oglasi ujeda: pljusk morja ji odgovori. Kakor se v soju žarometov divjadi zasvetijo oči: ribiči vlečejo mreže in po teži v dlaneh sodijo, kakšen bo ulov. In spet tema.
: Na rumenem rtu: strjena trdnjava se kruši pod zvenom valov. Postaja spet kamen: oster, brez vstopa v notranjost. Nekoč je varovala vstop v zaliv: tam, kjer je danes most. Utripanje svetilnika in kriki galebov: oznanjajo pot izgubljenim, potapljajočim se ladjam.
: V mesto vodijo dvoja vrata: kopenska in morska. Krilati lev se spreletava nad njimi. Okamenele lobanje živali, vdelane v obok: našli so jih mornarji, ko so na otoku legali v suhe trave. Vstopi, skloni se, vstani. Konec je spokoja za mrtve. Pij iz petih vodnjakov, kot da si doma.
: Med skalami se pasejo ovce. Na jasi: pisani zaboji s kamni na vrhu: šum čebel se je zaprl. Nizko in krivo drevje: z vsemi okončinami se drži rdeče zemlje in belega dna pod njo. Kajti zrak je odprl vsa vrata, vse ograde: spustil je ven svoje pse: burja se zapodi kot splašena divjad. Figovo listje završi.
: V belih zabojih, kot iz snega: ribiči ponujajo zibanje lusk. Med barkami: kriki otrok: v mreže lovijo migotanje življenja na pomolih. Potapljač z algo na licu izpihne vodo. Postavlja na suho odpadke z dna: zarjavele steklenice, gume, vrše in žlice - ter ob navdušenju vseh: stol! Ostrige in morska zvezda so sedle nanj: s prestola tiho kaplja.
