Trajekt iz Italije me je z biciklom odložil v Albaniji. Pot me je vodila med ljudi, ki so me med vožnjo trepljali po hrbtu, mi segali v roko, napolnili torbo s figami in grozdjem. Učil sem se, kaj pomeni gostoljubje. Kaj pomeni živeti v odročnih jezerskih vaseh, dostopnih le s čolnom oz. ladjo. Da so še kako žive odmaknjene samostanske skupnosti, v katerih dnevna rutina izhaja iz duhovnosti. Svoje doživljanje drugega meseca kolesarskega potepa predstavljam v obliki fotografij in zapisov poezije.
V obcestnem baru sedijo možje. Ob kozarcih
kramljajo, kadijo: s pogledom skrbno spremljajo gib
prometa, pike na dominah. Nad njimi iz belih sten
rastejo surovi zidaki: drugo, nedograjeno
nadstropje: v nebo odprta možnost.
Iz vode raste lesen most: smer postavljanja vrš
izrablja isto: silo prečenja. Pred kočo zalaja pes,
na bregu mož v čolnu izdihne dim. Z vilami obdeluje
svoj vodni vrt: v čebre prelaga plodove: podrhtevanje
modrih rakovic: silovitost skupnega krča.
Na bregovih potopljene doline: bližnje pričakajo s konjem
na dolgem povodcu: v kamnito strmino bo nesel žakelj
lubenic, moder sod nafte, zavoj plenic ali potresavajočo sadiko,
ki je shranila v listih zibanje ladje. Poljubi snidenja in zamah z roko
v pozdrav kapitanu: hipno stičišče bližine in oddaljenosti.
Skozi luknjo v pločevinastih vratih zdrvita psa v igri. Na dvorišču
stoji konj: v pričakovanju razsedlanja ga mrak strjuje v kip
brez jezdeca. A vendar: deček pleza nanj, materinsko oko
za njim. Že v temi: mož zategne vrvi, dvigne na hrbet pokvarjeni
pralni stroj: izginja po hribu navzdol, čudno oko za njim.
Surove skale: srebrna avreola okrog otoka, vzvalovana.
Čoln zavije v pristan: črna in barvna ženska: dva
kormorana: čepe na skali se pomenkujeta. Sadno drevje,
sveže freske in cvetje: življenje je bujno pognalo iz ruševin.
S celine: oddaljeni klic minareta k molitvi: k bogu in begu.
Mnoštvo otokov: speče skalne plavuti potopljene
želve. V srži vsakega otoka: zapor. Legenda pravi: edini
jetnik je pobegnil na vratih: uporabil jih je kot splav.
Zlata notranjost samostana: vstopiti skozi ista vrata
med oljkami: kot v želvino glavo: enakomerno pljuskanje, molitev.
Temna, srebrna guba na površini morja: slutnja,
da so vse površine v gibanju, vzvalovane: nobene trdnosti ni
v skali otoka, lubju bora, vodenosti telesa. Neprestano nemo
prehajanje: oblike v obliko: misli v misel: notranjosti
na drugo, odprto stran. O, sonce: izgorevanje plinov.
Fotografije in besedilo: Uroš Marolt