Polh se zvije v klopčič, pokrije se z repom in zaspi. Jež potone v listje. Moj poskus hibernacije se začne s težkim nahrbtnikom in smučmi na ramenih. Lovim mestni avtobus. Od Bohinjskega jezera zdirjam na Komno čimprej odložit kredenco. Zvezdno nebo z Orionom na čelu obljublja mirno noč. Zimske markacije na visokih drogovih me zjutraj popeljejo v samotno in čarobno pokrajino.



Dolina Triglavskih jezer pozimi postane Dolina slutenj Triglavskih jezer. Pod gladkim belim oklepom počiva zelena voda, nad njo se kopiči plazovina. Med osamelimi macesni dosežem spodnji rob oblaka, iz katerega v modrem mraku za hip poblisne koča na Prehodavcih. V zimskem bivaku talim sneg za čaj in se ugnezdim v spalno vrečo.



Naslednji dan je ogrnjen v popolno belino. Sneži. V megli ne vidim, ali gre meter pred mano svet navzgor ali navzdol. Premislim, kako lahko porazdelim obroke hrane. Knjigo imam. Odločim se, da bom en dan počakal. To je moj poskus hibernacije. Poležavam, berem, pišem, kuham in okrog bivaka uredim krožno stezo za tek na smučeh. Sveča gori dolgo v zgodnjo noč. Drobci snega na lesenih tleh vztrajajo, iz ust se mi kadi dih. Ohranjam ta čudež – stalno telesno temperaturo. Pred spanjem me za trenutek prevzame strah pred plazovi. Bo varno oditi od tu? A misli prestavim v stanje hibernacije, počakajo naj do jutra.

Poskus hibernacije I. drobni kristali snega ki sem jih v notranjost zanesel s čevlji se ne stalijo kakor notranjost drevesa je rjave okrogle grče nad pogradi in zavedanjem kako čudno topli smo znotraj na vsak način se trudim ohranjati to toploto medtem ko me zagrinja belina kdaj pa kdaj se odstre zasneženo skalno pobočje v smeri vršaca ali lepega špičja po snegu kakor lahek pozdrav priskaklja bela podlasica s črno konico repa na smučeh drsim po mehkih vzpetinah okrog zimske sobe na prehodavcih tako ohranjam toploto in varno zavetje kot slutnjo v megli ves čas na dosegu v spalni vreči me čaka gary snyder zaprt v drobno knjižico poleg stoji termovka čaja paket piškotov skupaj bomo počakali da sneženje poneha da se gore izvijejo iz oblakov vsak v svojem kožuhu ki nas ločuje od gladke pokrajine in pozabljene civilizacije v kateri se je prijatelju pravkar rodil otrok smučina ki v krogu ne vodi nikamor izginja pod snegom na lopato naložim krhko skorjo in jo stalim v loncu nastane stopinja jezera

II. iz ust se mi kadi kot da hočem spregovoriti o toploti a zven glasu uduši sneg naraščanje snega predstavljam si dlani ki objemajo taščico oranžen drget njenega nabreklega trebuha pripravljenega na zimo naraščanje snega bela svetloba nevidnega sonca potuje pritrjena ob snežinke ki zabrisujejo vse kar sem kadarkoli rekel ali zapisal plesna glasba buči v slušalkah ko slonim ob oknu bivaka in preiskujem belino nekaj snežink visi na steklu z zunanje strani in z notranje belo pero ki se je izvilo iz puhovke ali vzglavnika naraščanje snega me je zakopalo za en dan ustavilo sredi neustavljivega divjanja po pokrajinah življenja da se zvijem kot kosmata žival v poskusu hibernacije vsaka misel nepopustljivo bela brez globine in občutka za prostor vse je eno: naraščanje snega

Ob svitu je okno bivaka enako belo. Šele ko se negotovo pritisnem z licem obenj, zagledam veličastno nasršene gore, skalovje ovito v sveže snežene kristale! Prva svetloba oblije konice vrhov nad Trento. Kje sploh zares sem? Z lopato se odpravim izkopat snežno stranišče. Vse naokrog je divje resnično.




Veter je odpihnil in zasipal mojo tekaško progo. Režem svežo smučino v okroglaste hribčke. Med bleščečimi balvani na spihanem ledenem pobočju se vzpnem na Hribarice, prepredene z oblimi kotanjami. Vrh Kanjavca je ovit v trdo sneženo perje, kot da bo poletel. Pod smučmi enakomerno hrska. V soncu in brezvetrju strmim nad neskončno belo pokrajino ter pogledujem proti Triglavu v neposredni bližini. Končno odvriskam po nedotaknjenem puhastem snegu globoko proti Velemu polju.







Gamsi pod steno se umaknejo nekoliko više po svoji parkljasti sneženi stezi. Na Konjskem sedlu drobim ostanke hrane in spijem zadnji požirek čaja s priokusom ribe iz konzerve. Vračam se v civilizacijo: pot na Kredarico je zgažena. Nadenem si slušalke, privijem glasnost in z novim zagonom, velikim nasmehom in olajšanjem odkolovratim v višave vzporedno s progastimi stenami gora nad Pokljuko.


Po dveh zaporednih večerjah in ob litrih tekočine kramljam in se smejim z ljudmi, ki so prišli praznovat novo leto v visokogorsko kočo. Meteorologi se izkažejo s kuharskimi veščinami in gostoljubjem. Ni več potrebno iskati vremenske napovedi na telefonu, izveš jo iz prve roke. Nekaj parov zapleše. Ogenj v peči plapola. V druščini mladih pod zvezdnim nebom nazdravimo s šampanjcem, ognjemeti so majhne pikice v daljavi, ki se neslišno razblinijo.


Ob petih zjutraj, ko se za nekatere žur šele polega, v jedilnici žvenketajo cepini in dereze. Okrog koče strašansko piha. Marsikdo se premisli in obsedi za mizo. Ob svitu zakorakam proti vznožju Malega Triglava. Miren sem in sproščen. Kljub pomanjkanju spanca čutim moč, dan počitka v stanju hibernacije je izvrstno vplival name.



Med strmimi in izpostavljenimi prečkami dosežem raz. V popolni zbranosti napredujem stopinjo za stopinjo. Snega ni zelo veliko, zato so marsikje jeklenice vidne. Na grebenu se večkrat pritisnem ob tla, da sunek vetra mine. Visoko nad oblaki stoji v snegu kot raketa Aljažev stolp. Kovinska zastavica škripa in se vrti v vetru. Sežemo si v roke z navezo na vrhu, nato ostanem sam. Na misel mi pride izjava Nejca Zaplotnika, ko sta z Andrejem Štremfljem dosegla vrh Everesta: ‘Ob kitajski piramidi sediva, pa ne veva, kaj bi.’ Zavest je izpraznjena. Čustva vihrajo z vetrom, ki premetava kristale snega in vali morje oblakov. V lepoti je dovršeno.



Moja cimra iz sobe na Kredarici sta se že spustila proti dolini. Novo leto sta od utrujenosti in opojnega dima prespala. Leže na pogradih smo debatirali o Nikoli Tesli, življenju in sploh vsem. Ulovim ju med ovinkarjenjem po sončnih pobočjih nad Krmo. Enemu je veter odpihnil nahrbtnik, pobirala in iskala sta razsute stvari, a nista našla vseh. Počakam ju pri njunem avtu in odropotamo po trdi zasneženi cesti v Mojstrano, kjer ju v zahvalo povabim na pico in pivo. Ker dobrosrčnost nima meja, me po živahnem klepetu namesto na avtobusni postaji v njunem domačem Kranju odložita neposredno pred domom v Ljubljani. Žal mi je le, da tako ne bom v pancarjih potoval z mestnim avtobusom. Pa drugič! Stari strgani supergi me še zdaj čakajo pod skalo v Bohinju. Ko sem jih sezuval, nisem imel pojma, da bom kar pet dni potoval po snežnem kraljestvu.

Dodajam še tri fotografije iz preteklosti, ki nakazujejo dolgo prehojeno pot in neustavljivo željo, ki me je gnala k prečenju Triglavske smučarske magistrale. Prva fotografija je bila posneta 1. januarja 2009 v Dolini Triglavskih jezer, ko sva s prijateljem zaradi ogromnih količin snega in pomanjkanja izkušenj predčasno obrnila. Druga fotografija je nastala 31. decembra 2010 skoraj na istem mestu. Takrat sva na smučeh dosegla Kanjavec in po dveh letih izpolnila obljubo s prve fotografije. Na tretji proslavljava neuspeli poskus vzpona na Triglav marca 2016, ko sva sredi noči ob polni luni prismučala na Velo polje ter naslednji dan šele opoldne dosegla Kredarico. S pobočij Triglava se je takrat že usipal ojužen sneg in naju spreminjal v zombija.



Besedilo in foto: Uroš Marolt & osebni arhiv