Ob koncu nenavadnega leta 2021 listam svoj koledar gora in narave, zbirko pozabljenih fotografij in zapisov, in zdi se mi, kot da zbiram vtise po dolgi noči in se skušam spomniti sanj. Avgustovska noč utrinkov vstaja pred menoj z dežjem zvezd in skrivnostno živalsko glavo. Misel ali zgodbo v prispevku povezujem z izbrano fotografijo, zasneženo, cvetočo, kadečo se. Podati se na pot zame pomeni raziskovati, čuditi se in skušati videti onkraj poti. Upam, da mi to uspe kdaj pa kdaj. Naj podam primer: kadar pomislim na čredo košut, ki teče čez gozdno cesto, sem vedno prepričan, da so modre barve. Takšne se pojavijo pred mojimi očmi in verjamem v resničnost njihove modrine, ki je poudarjena s svetlobo moje domišljije. Pred teboj razgrinjam nekaj barvnih odtekov preteklega leta.
Januar: Vrh Korena (1999 m)

To je pogled skozi okno moje otroške sobe. Kamniško sedlo, značilna, v hrbet modrikastih gora zarezana oblika visoko nad strehami hiš, ostaja prosto. Pričakuje drznega jezdeca, ki bo z divjim konjem odgalopiral … na mestu. Nazaj v prve spomine ali naprej v zadnjo pozabo? Pogled skozi okno moje nekdanje otroške sobe, v kateri zdaj prebivajo neznani ljudje, je razgrinjal gore z večje razdalje. Ko stojim s smučmi na Vrhu Korena, sem prepričan, da ne morem še bližje.
Februar: Porezen (1630 m)

Nekaj mesecev pred nastankom fotografije sem po štiridnevni hoji skozi gosto jesensko listje in rumene trave dosegel vrh Porezna. Razgled na zahajajoče sonce, košuta, ki je zbežala za travnati rob, in srebrn lesk morske gladine so me povezali s čudovito goro. Vrnil sem se s smučmi, prek črno žuborečih potokov, med gosto zasneženimi smrekami, v katerih sem prepoznaval speče obraze. Gozdni in drugi duhovi imajo tu varno prebivališče. Sneg uduši zvoke in tako prepreči, da bi se zbudili.
Marec: Ratitovec (1678 m)

Monotoni in hipnotični gozdovi smrek se z bohinjske strani raztegujejo visoko v breg. Med snežinkami si utiram smučino navzgor skozi nedotaknjeno belino. Izgubljam se v globoki tišini in svež sneg zasipa mojo sled. – Nisem vedel, da grem naproti okužbi z boleznijo, ki je preplavljala svet. Da bom ohranil vrh v spominu kot svetlo točko še dolgo, ko bom več mesecev preboleval long covid. Ki me bo po kilometru sprehoda nenadoma upehal, da bom moral sesti na gozdna tla. Ki bo v moji glavi sprožil plaz praznine. Da bi jo napolnil, a s čim?
April: Megalitski krog pod Krnom (1360 m)

Napočilo je kratko obdobje, ko sem po mesecu dni ponovno shodil iz prijema bolezni. Vsakodnevni sprehodi ob zelenkasti reki so me pomirjali. Bučeči slapovi v soteski za hišo mojih prednikov so sprožili val pisanja. S planine Kuhinja sem se med cvetočimi gorskimi travniki podal do skrivnostnega venca skal. Arheologi so ob izkopavanjih v njem odkrili nenavadno sestavo tal in v bližini številne prazgodovinske ostanke. Nekateri krog pod Krnom po zgradbi in energetski moči opisujejo kot sorodnika znamenitega svetišča Stonehenge. Ob poletnem solsticiju posveti prvo jutranje sonce med največjima skalama na privzdignjeni del kroga, nekakšen daritveni prostor.
April & maj: Žerjavčki in lepi čeveljci (299 m)

Moja botanična iskanja redkih in skrivnostnih cvetic v domačem kraju so se uresničila. Ko sem ob Podpeškem jezeru po naključju naletel na močvirske tulipane ali žerjavčke (Fritillaria meleagris) ter našel razprostrte vijolične preproge na Ljubljanskem barju, sem prečesal močvirni in zaraščeni svet v Trzinu. Čas njihovega cvetenja je kratek. V drugem poskusu sistematičnega potikanja skozi visoke trave, ločje in gosto grmičevje sva z Evo, do kolen mokra in blatna, naletela na osončeno jaso s cvetočimi tulipani. Ti so zaradi izsuševanja vlažnih rastišč zelo ogroženi in uvrščeni na Rdeči seznam praprotnic in semenk. Zdi se, da njihovi cvetovi tiho zvonijo.

Imel sem podatke o gozdni parceli, na kateri uspevajo največje avtohtone evropske orhideje. Nedaleč od mojega nekdanjega doma. V dveh zaporednih letih iskanja mi jih ni uspelo izslediti. Sem bil prezgoden, morda prepozen? Na vlažnem območju sem tokrat našel zametke odpirajočih se listov. Redna vračanja so mi postopoma razkrila odpirajoče se cvetove lepih čeveljcev (Cypripedium calceolus), ki s svojo barvitostjo in vonjem privabljajo žuželke v cvetno past. Uidejo lahko le po poti mimo prašnikov in brazde ter tako opravijo oprašitev. Počasi sem vendarle ušel iz labirinta pasti dolgega covida. Obut v druge čeveljce.
Junij: Lepa glava (2049 m)

Po petih mesecih sem ponovno zaupal v svoje počutje in moč, da se povzpnem za tisoč metrov. Preizkušal sem meje svojega telesa, ki jih do tedaj nisem poznal. Pred menoj se je odstirala skalnata resničnost z ostanki snega v krnici nad dolino Belega potoka. Kraj kozorogov in vračanja. Umil sem se z ledeno vodo v tolmunu. Snežno obilna zima, kakršne že več let ni bilo, je odtekala. Moji koraki odtekajo.
Julij: Did, Ilovik (96 m)

Zasidrali smo se v zalivu Paržine na jadranskem otoku Ilovik. Na večernem sprehodu do mesta napravim ovinek čez razgledni vrh, pod katerim se odpirajo morska prostranstva. Škržati neutrudno godejo. Koze se selijo s pašnikov proti ogradam. V zvezdni noči se z gumijastim čolnom odrinemo z mivkaste obale skozi plitvine nazaj proti jadrnici. V kristalnih vodah, v katerih se drstijo strupeni morski pajki (Trachinus draco), je 2016 slovenski potapljač odkril ostanke rimske ladje, ki so jo za kratek čas odstrli morski tokovi. In jo s peskom spet zagrnili pred očmi podvodnih arheologov. Kljub temu so jo izsledili in z metodo dendrokronologije iz letnic v lesu razbrali čas njenega izvora: drugo stoletje pred našim štetjem. Kot v zgodovino skočim v vodo za nočno kopanje …
Avgust: Krnes (1613 m)
Greben Smrekovca na meji med Koroško in Štajersko preseneča z nenavadno kamninsko sestavo. Pravzaprav je to nekdanji vulkan. Na pobočjih tod sem se potikal med študijem gozdarstva in raziskoval cemprin (Pinus cembra), vrsto petigličastega bora, ki uspeva v visokogorju. Zanimalo me je, ali je obstoječa populacija cemprinov v Sloveniji avtohtona. Opravil sem natančen popis rastišč in naštel 16 dreves na dveh lokacijah, pri Beli peči in pod Krnesom (več o raziskavah in rezultatih v Gozdarskem vestniku ali Folii Biologici). Tokrat sem se po nekaj letih ponovno podal na raziskovalni območji. Pot od Luč do Ljubnega ob Savinji sem prehodil v treh dneh. A ne brez presenečenj.

V avgustovski noči utrinkov, ki so se kot svetlobni dež prelivali prek neba, so se k meni vračale podobe preteklih obiskov: hlače, roke in usta vijolični od borovnic, njuhanje Fikovega tobaka s profesorji v koči, prekladanje arhivov na gozdarski enoti v Črni, izgubljanje s prijatelji po brezpotjih, kurjenje ognja pred šotorom, merjenje višin dreves z izgubljeno napravo, brskanje po podrasti za morebitnim podmladkom in najdba drobnega drevesca … Oskrbnica me je povabila v kočo. Lovci so sedeli ob narezku in pijači. Želela mi je pokazati trofejo. V prozorni polivinil vreči je predme pomolila svežo odrezano glavo mladega gamsa. Temne živalske oči so ugaslo strmele v prostor. Nekaj grozljivega in nedoumljivega je steklo skozme. Nesi jo nazaj v hladilnik, je čez čas rekel lovec, njen mož. Neverjetno se mi zdi, da nisem opazil nobene krvi.
V naslednjih dneh hoje je glava lebdela nekje ob meni in me spremljala. Tokrat sem prihajal z druge strani hriba in sem pomotoma zašel predaleč, zato sem odložil nahrbtnik in se podal čez drn in strn proti rastišču pri Beli peči. Vsa štiri drevesa so bila na svojih mestih – potujejo počasi. Med vračanjem po gozdnem razu, bližnjici do nahrbtnika, pa sem v bližini ogromnega balvana med smrekami zagledal dva mlajša cemprina! To doda mojim preteklim raziskavam nepričakovan zasuk.

Radovednost, ki me je prignala nazaj na greben, je bila usmerjena v stanje mladega cemprina pod Krnesom, ki sem ga jeseni 2014 našel in fotografiral. Tedaj je v višino meril manj kot 30 cm. V gostem pletežu borovnic, smrečja in trav ga nisem uspel ponovno izslediti, kar mi je pustilo občutek razočaranja. So ga obgrizle živali, je odmrl? Sem ga spregledal? S tal sem pobral prazne luščine cemprinovih storžev, dokaz, da je vendarle možno naravno pomlajevanje populacije, ki morda predstavlja skrajno robno rastišče cemprina v Alpah.
September: Viš (2666 m) in Visoka bela špica (2257 m)

V petkovi noči sem se ob siju lune povzpel do bivaka Gorizia. Zjutraj me je zdramilo škrebetanje pod oknom. Med travami in balvani so prežvekovali kozorogi. Po vrtoglavih policah poti Anita Goitan sem se vzpel na Viš in na skalnem pomolu v samoti bral knjigo. Pri tem me je zmotil kozorog. Med vračanjem k bivaku sem si pod snežiščem napolnil zaloge vode in na melišču nabral dračje, ostanke gradbenega lesa iz prve svetovne vojne. Na bivaku so se mi pridružili štirje mladeniči iz Trsta, s katerimi smo zakurili ogenj in se pod zvezdami pomenkovali ter smejali v noč. To je bil obliž na rano, ki jo je povzročilo odkritje, da je moja plezalna vrv, shranjena v spalni vreči, izginila. Nekdo je premetal moje zložene stvari v bivaku … Vrv sem potreboval naslednji dan, ko sem načrtoval lažji plezalni vzpon na Visoko belo špico. Ob njej sem se nameraval spustiti nazaj v škrbino. Vrv v plezalskem svetu velja za nekaj nedotakljivega – če ne poznaš njene zgodovine, ji ne zaupaj. Zato me je kraja osupnila. V enakem slogu je ponoči miš napravila skrivni ugriz skozi žep mojega nahrbtnika v sadno ploščico. Kljub vsemu sem splezal na belo goro.
Oktober: Krofička čez Ute (2083 m)

Na travnatem slemenu si odpočijem. Za menoj je labirint poti, ki se vije med skalnimi stolpi, mimo lesene ute, ki kot dimnik izkorišča naravni skalni kamin, po pomrznjenem melišču in med zasneženim ruševjem. Nekoč sem zapisal, da Orion, zvezdni lovec, /…/ nikdar ne bo ulovil srne. Ležeča na boku bi pomenila ulov nekih sanj, prihod prezgodnje zime. Zima je zdaj tu, presenetila me je s količino snega in mi zmočila čevlje. A srna se je izmuznila med porumenelimi macesni. Iz nahrbtnika potegnem keglje in v večernem soncu začnem žonglirati.
November: Vulcano (501 m)

Viharno morje in sredozemski hurikan iz ure v uro prelagata odhode trajektov s Sicilije na Eolske otoke. Kljub vsemu zgodaj popoldne pristanem na otoku Vulcano. V pristanišču se iz ozkih rumenih fumarol v skalah kadi žvepleni plin. V gozdičku postavim šotor in se prek črnih vulkanskih plaž napotim proti kraterju. Rdeča pokrajina se prelije v sivo in črno puščavo. V globinah zemlje gori kot v krušni peči. Tako se vesoljni kamen ohlaja. Pomikam se po robu kraterja in občudujem prepovedani dimni ples na morskem ozadju. Vulkanologi opozarjajo, da je gora trenutno preveč živa in dejavna – obstaja nevarnost zadušitve s strupenimi plini. Sledim kozam, ki mi pokažejo pot skozi bodikavo grmičevje v sosednjo dolino.
December: Lanževica (2003 m) in Kal (2001 m)

Med neštetimi smetanastimi hribčki s prijateljem na smučeh doseževa samotni rob. Viharni veter naju upogne k tlom. Prek neba, kakor v višavah nad vetrom, prijadra mogočen planinski orel. Zreva proti dolini Triglavskih jezer, kamor sva nekoč prigazila v snegu, ponekod globokem do pasu. V temi sva s snežno lopato odkopavala vrata zimske sobe v drugem nadstropju. In izžeta sklenila, da naprej ne greva. Kdaj drugič. In na smučeh. Moja tanka poletna spalka je med spanjem, ko sem jo segrel, dišala po razliti in odmrznjeni paradižnikovi omaki. Ob siju polne lune, nebo je nenavadno rdeče, prismučava nazaj k Domu na Komni, ob toplo peč. Na še veliko drugič!

Besedilo & foto: Uroš