Kar v temi zasveti iz dreves. Kar voda odloži.

Video galerija na prostem je dogodek, umeščen v izbrani naravni prostor z drevjem. Iz debel in lesenih naplavin zasijejo kratki eksperimentalni filmi, ki temeljijo na mikroskopskih podobah lesa ter zabrišejo mejo med konkretnim in abstraktnim. Svetloba v drevesih je plod mojega večletnega ustvarjalnega dela, v katerem združujem raziskovanje nenavadnih pojavnih oblik v naravi in zvočne pokrajine, največkrat ustvarjene z materiali iz gozda. Središčni del galerije predstavlja filmsko platno iz naplavljene plastike, na katerem se predvaja film Duhovi, meditativni poklon naravi. Celoten filmski program traja 70 min ter omogoča druženje in srečevanje v hipnotičnem ambientu.

Začelo se je med študijem gozdarstva, ko sem postavljal preparate pod mikroskop. Zagledal sem les: neskončne pokrajine celic, tkiv, trahej in traheid, vlaken, smolnih kanalov … V polarni noči med bivanjem na Finskem se je zgodila montaža prvega filma. Po dolgem tuhtanju, kaj z zvokom: sedim na tleh v domačem gozdu z mikrofonom in kamero ob kolenih ter lomim veje, vejice, ritmiziram trganje suhega lista, drgnem ob deblo.

V naslednji letih sem ustvarjanje nadgradil z novimi idejami in raziskovanji. Nagovoril me je Ovid z Metamorfozami, s svojo zgodbo o Dafne, dekletu, ki se spremeni v drevo. Nastal je povsem abstrakten film iz podob človeških celic, ki prehajajo v drevesne. Ko sva s prijateljem pozimi hodila na smučeh visoko nad Sočo, so naju na grebenu obletavali duhovi v sneženem plesu. Snemal sem, veter me je suval sem in tja. Odločil sem se zabeležiti nenavadne pojave, premike nežive narave, ki ustvarjajo iluzijo živosti. Na primer temno vodo, ki teče skozi zamrznjeni slap, kot da se kri giblje pod kožo. Po letu snemanja in opazovanja narave se je porodil film Duhovi.

Zjutraj, še v sanjah, me je presenetil svetel pogled v drevesa: odpreti okna v njih! Našel sem način, da ustvarim tovrstno iluzijo. Pri tem mi pomagata mrak in noč. Pa seveda nekaj tehnične opreme.

Od nekdaj rad spremljem spremembe v naravi okoli sebe. Vračam se k Savi dan za dnem. Med snemanjem filma Duhovi me je pritegnil kos plastične vrečke, ki je med sneženjem visel z debla ob reki. Zdaj sem iz plastike in polivinila, zataknjenega v veje obvodnega drevja, sestavil filmsko platno. Večletno ukvarjanje z uličnim gledališčem in odkrivanjem javnih prostorov iz novih perspektiv je v meni prebudilo željo, postaviti video galerijo ob Savi. Pokazati poplavni pas reke, njegovo surovo moč in nenavadno bogastvo, ki ga prinaša. Včasih reka odloži šopek rož, drugič utopljenega ježa ali mačka v žaklju, odprto knjigo. Premika črto naplavin po bregu navzgor in navzdol, nam pripoveduje o nas samih.

Nad travami so se spreletavale prve kresničke, ritem reke je narekoval utrip dogajanja in meglice so poskrbele za kanec mističnosti. Vsake toliko se je oglasil pav. Otvorili smo video galerijo na prostem!

Hvala Svenu, ki je z menoj postavljal dogodek, vlekel kable in se obešal po drevesih. Hvala Evi, ki je prostor razsvetlila, zapela in izumila lojtra bar. Hvala Gaji, ki je fotografirala. Hvala Goru, Lidiji, Urošu in Borisu za izposojo tehnične opreme. Hvala vsem obiskovalcem, ki so prostor oživili in napolnili s svojimi koraki, šepetom, radovednostjo, smehom, pogovorom.

Ob tej priložnosti že napovedujem naslednje naplavljenje galerije: se vidimo 27. avgusta na filmskem festivalu Kino Otok v Izoli!

Besedilo: Uroš Marolt

Foto: Gaja Naja Rojec