˝V pokrajino ledu in kamna kličem
zelene travnike. Nomadi nosijo poletje
vedno s seboj. Le včasih pustijo, da skozi tunduke
padajo zvezde kot mehko sneženje.˝
Sledeča serija fotografij iz Kirgizije (2017) je nekakšno vabilo k poslušanju radijske oddaje Literarni Nokturno (na sporedu Radia Slovenija v nedeljo, 4. 10., ob 23.50; posnetek oddaje bo dostopen na tej povezavi do 11. 10.), v kateri bo dramski igralec Željko Hrs interpretiral moj pesniški cikel Jezdeci pozabe. Pesmi so nastajale sproti, porazgubljene med dnevniške zapise v beležnici, včasih pod milim nebom ob reki ali skali, v šotoru in jurti, na cesti … Med desetdnevno hojo ob ledeniku Inylchek na meji s Kitajsko me je prevzela podobnost med zgradbo ledeniške pokrajine in človeškim psihološkim ustrojem. Gmote ledu, globoke razpoke, jezera, peščene morene, skale na robu ravnovesja – vse v neprestanem spreminjanju in gibanju proti točki pozabe, izničenja.
Popolno nasprotje temu negostoljubnemu svetu predstaljajo zeleni travniki s čredami konj in prijaznimi nomadi na nekoliko nižji nadmorski višini. Kot bi v oblikah ledenih gora, ki ostajajo v praznih kotanjah ledeniških jezer, našli vzor za izgradnjo svojih domov, belih jurt.
Skratka, pridružite se svojevrstnemu poslušalskemu potovanju. Kajti poezija ni potopis, je potovanje.
Besedilo & foto: Uroš