Zavrtel sem pedala pred domačim pragom v Ljubljani in se podal v neznane pokrajine. Je sploh važno kod in kam? Naj spregovorijo fotografije in priložnostni zapisi poezije, ki sem jih zabeležil med dvomesečnim potovanjem.
Ni nujno: v nove prostore vstopati skozi neznana priprta
vrata. Lesen mostič ob presahlem izviru ali ukrivljena vitica trte:
ni nujno karkoli prečkati. Morda: ob srečanju na tlakovanem
dvorišču, kjer smo bili hoté ali pomotoma že neštetokrat:
po črtah prepogniti dlan, pustiti se vdihniti gozdu.
Kjer se reka izmisli v morje: zarišejo se novi zemljevidi
obale: modre amebe: nasmejani zavoji lagune.
Flamingi se selijo kot matematični zapis v sosednjo plitvino.
Dolge poti ptic med celinami: ali zamajete veter? Kolesnice
traktorjev na požetih poljih: ali narekujete polnost ribiških vrš?
Rob ceste: zgubana in razpokana siva koža
neskončnih potepanj. Razkošje: vdih plastične vrečke
v pišu tovornjaka, molk živali v nedokončanem
prečenju. Bela črta drvi v daljavo: obračanje pedal:
počasi in zanesljivo kot vrtenje planeta.
Kakšne razpoke: v freski sveta. Ali bolje: v vsaki samoti meniške celice:
drugače razpokan svet. Kar jim je skupnega: okrvavljeno vznožje križa,
ne vrh. Ljudje v globokih gubah oblačil in zlatih avreolah: kot da raziskujejo
morsko dno. Biti ranjen: najprej zakrvavi obstret, ne telo. Lepota je, kar
dihajo: na pisanih angelskih krilih prihaja vest o, pravzaprav, smrtnosti.
Po prašni cesti med cipresami: brenči vespa z bleščečim
parom čelad. Ona se drži njega: čez ramo dolg ovoj
s senčnikom za na plažo. Oljke: mehko se obračajo
v razbeljenem zraku: proti morju za griči. Iz pozabljenih
grobnic: roparji odkopavajo etruščanske zaklade.
Kjer se dvoje morij stika: modro in prostrano kot čas
Etruščanov: z zelenim in brbotajočim od škržatov. Od silnih vetrov
in tokov: tu drevje pade. Prezgodaj osivele iglice borovcev
pokrijejo dno neizprosne modrosti. Vse ladje doživijo
brodolom: a se ne morejo potopiti. Vrtijo se v ravnotežju.
Na rumenih gričih: rumena mesta kot gnezda. Mnoga:
za eno in edino sončno jajce, ki zahaja. Previdno: nad nasršenimi
žagami cipres! Med kamnitimi stolpi! Rumene sence kapljajo
na rumene trge in ulice. Zoreče grozdje pred obzidji: drobna
sonca za neke prihodnje dni v rumeni pokrajini.
Kako se je vmes vsula tolikšna plast zemlje: bo takó civilizacijo
pokrila naslednja plast: morda plastike, ob robu zažgane.
Odkopavanje in učenje: tramvaj zavije čez tempelj kot razpotegnjeno
božanstvo: izstopijo ljudje v belih tunikah, z venci na glavah,
z lasmi, prašnimi od zemlje. M, C, L, X, V, I: črke in hkrati števila.
Zvečer se trg odpre: iz stolov vstanejo sivi kvartopirci
in na mizo razporedijo karte. Zrak je poln govorjenja
in dima, govorjenje je polno pomena in dim izginjanja.
Ženska se sprehodi po ulici in izgine v dimu, medtem ko
se vsi ozirajo za njo: kot da je izstopila iz ene od kart.
V razpoki gore: modro sevanje nekega drugega sveta.
Da bi vstopili: se potopili v valovanje molitve: zgraditi
kapelo na tem prepišnem mestu, do nje ozko stopnišče
skozi uho, in počakati nevihto z morja. Ptica zleti
v skalno gnezdo: oznanjenje prihoda: kot v času angelov.
Nad cesto poplesuje privid: od vročine se ustvarjajo
vmesni svetovi. Trdne stvari popuščajo v ohranjanju svoje
oblike: tovornjak zapelje v vrtinec, tovornjak za tovornjakom
se razpotegne kot žvečilni gumi: na zidaku ob cesti ga žveči zagorela
prostitutka in si pred ogledalcem v dlani popravlja stopljeno masko.
Lava in pepel: nista izbrisala starodavnih mest ob vznožju
vulkana: zapisala sta jih natančno in verodostojno: v trajanje.
Naučiti se brati pisavo: živeti ta hip, ta krik. Na mestni plaži:
dekle tišči vesla v čolnu in deček obstane v zraku med skokom:
brez kroga na gladini, kjer bo morda pristal.
Rdeči amfiteater gore: skrbno zgrajene tribune v kamnitih
plasteh. Neopazno poganjajo suhe bilke iz strjene magme:
toplota življenja. Drobir drsi v globino kraterja: v areno, kjer
se sence oblakov divje borijo, da bi ohranile svojo trdnost:
nekaj mehkega mora biti v izbruhu vulkana.
Zapiranje človeških teles v kamen: napenjanje mišic in kit
skozi stoletja: kamen komaj opazno raste. V krčevitem spopadu
se izvije iz materije: gibkost kentavra: kot da drsi med dlanmi
kiparja z dvignjenim kladivom: spolzka negibnost. Kar se resnično
premika: črna kapljevina senc, iztisnjena iz nevidne notranjosti.
Tuf kot neprosojni jantar: v njem ujete žuželke ljudi.
Ni streh, ne zgornjih nadstropij: gol tloris pritličja,
z mozaikom spolzkega lignja in razpoko v amfori: skoznjo
je morje odteklo, osušilo nekdanji vrvež pristana.
Po vroči ulici hodi marmorna miza: z živalskimi nogami.
Dlan, ki si iz raztresenih kamenčkov sestavila mozaik
kentavra: si v smrtnem strahu segla pred obraz, si
se vrgla ob tla, kjer je bil zrak manj vroč? Ali si
se s kopiti podala v beg: v galop po razpenjeni
gladini, preden se je morje umaknilo?
V pokrajini nočne more: od obzorja do obzorja
požgani griči plapolajo v vročini. Na bližnji vzpetini
stoji senčni grad: zazidana okna in vrata: v slepoto
netopirja. V kamnito korito pada pramen vode:
s kristalnim zvenom obliva velike školjke na dnu.
Razpoka v kamniti pokrajini: gosta črna sled
vode v kanjonu: zaloga črnila menihov, živečih v jamah.
Pišejo v soju ognja. Reka kot pisava: zabeležena v pridušenem
siju sonca. In divja svinja: pika na koncu povedi. Iz jam stopajo
kmetje, preroki, pesniki: ob boku živali pijejo iz iste reke.
V mestu papagajev: nad belim tlakom se spreletavajo:
narejeni iz sence. V kletko mož tišči prst: kljun
se rokuje z njim. Pod oboki se ustavijo otroci: pisano
perje nad njihovimi čeli: spregovori. A v mraku dvignejo se
nad ograje, oljke: napravijo slišno: svetlo prepevanje zvezd.
Besedilo in foto: Uroš Marolt