At the Atlantic coast the oldest Spanish natural pak is rising. Limestone mountains and the sea form an original landscape. Mountain villages lay at scanty 200 m of altitude, while the highest mountains reach over 2600 m.
Ob atlantski obali se vzpenja najstarejši španski narodni park. Apnenčasto gorovje in morje oblikujeta samosvoj svet. Gorske vasice ležijo na pičlih 200 m nadmorske višine, medtem ko najvišji vrhovi segajo prek 2600 m.
V ozki soteski reke Cares začudeno strmiva v kamnite stolpe in razdrapane stene, ki se ovijajo v jutranje meglice. Od Sotresa (880 m) dalje kreneva peš ob makadamski cesti in skozi gozd na pašnike. Med konji in kravami ter prek travnih robov naju pot pripelje na pomol, od koder prvič uzreva simbol gorovja, Picu Urriellu oz. Naranjo de Bulnes (2518 m), gladko sivo rumenkasto trdnjavo, ki v 500-metrskem zidu raste v nebo.
V nekaj urah doseževa kočo neposredno pod njegovim ostenjem. V njem se počasi pomikata plezalski navezi, ob koči pa v kamnitih ogradah stojijo šotori. V Španiji je namreč dovoljeno šotoriti nad določeno nadmorsko višino. Ker sva zgodnja, se odločiva za krožno pot proti koči pod Picu Los Cabrones (2564 m). Le redke poti v gorovju so markirane, a mnoge so označene z možici. Takšni sva sledila čez visokogorski kraški svet pod Picu Los Cabrones, ki ima podobo ostro nabrušenega stolpovja.
Od koče je sledil spust v vas Bulnes (647 m), ki je dostopna le peš ali z gondolo. Za piko na i sva opravila še zadnji vzpon na travnato in megleno sedlo Pandebano (1217 m), kjer sva bila že zjutraj.
Po 11 urah sva sklenila krožno pot, izmučena, a prepevajoča. Končni izračun je pokazal, da bi bilo manj zahtevno v 1 dnevu obiskati Triglav, saj sva prehodila prek 2000 vertikalnih metrov.
Naslednji dan sva krenila iz Puente Poncebos (218 m) po poti Ruta del Cares proti 11 km oddaljeni vasici Cain (460 m). Pot poteka ves čas nad reko Cares po slikoviti in prepadni soteski, mestoma čez skalne predore in balkone.
Na skalnih stolpičih so ponekod pognala drevesa in se zdi, kot da imajo kamnita debla, pod senčnimi previsi in figovci pa počivajo koze.
Tik pred najinim ciljem se je v soteski zgodila nesreča. V globino je v nepojasnjenih okoliščinah omahnil pohodnik. Nasmeški mimoidočih so se sprevrgli v resne obraze. Občutiti je bilo strah in grozo ob banalnosti smrti. Ko sva se ob povratku družila z mladim angleškim parom, ki kolesari proti Britaniji, nas je v ozkih koritih presenetil helikopter, ki je k ponesrečenemu spustil reševalca. Vtisu neverjetno lepe pokrajine se je primešala sled nevarnosti in minljivosti.
20 km v nasprotni smeri od najinega šotorišča pri Avinu obiščeva obalo pri mestu Llanes. Z visoke razgledne točke vidiva malo obljudeno mivkasto plažo, po kateri se sprehajajo gola telesa. To je dan za počitek, melono, branje in sončenje pod nagubanimi klifi.
Radovednost naju zvabi še v zahodni del gorovja, v romarsko Covadongo (260 m). Tu naju preseneti zapora ceste do jezer, do katerih je potrebno iti z avtobusom, kar pomeni vstopnino. Od jezera Enol (1063 m) se povzpneva na samotno razgledno točko Mirador de Ordiales (1755 m).
Planotast kraški svet z globokimi škrapljami se v trenutku prevesi v megleno globino brez dna. Tu je spominsko obeležje pobudniku narodnega parka, razgledi pa sežejo do obzorja, kjer se stakneta dve modrini: nebesna in oceanska.
Besedilo in foto: Uroš