Čas je zastal. Ko zrem v brzice Save, to ni povsem očitno. Skale so ovite v prosojen oklep in belo peno.
Antropolog v časopisu opaža, da trenutno pandemično stanje družbe spominja na potovanje v tujo kulturo. Ko stopiš na ulico, da bi šel v trgovino, ljudje ostajajo na razdalji, nosijo maske, ulice samevajo. Čez noč smo prevzeli drugačne navade. Postali smo izruvani, kot v najini ulični predstavi. V njej razkrivava svojo vizijo postapokaliptičnega sveta, v katerem imajo posebno mesto rastline. Bo zdaj napočil ta čas? Javnost že namenja pozornost samooskrbi s hrano.
V dvoje z Evo se včasih počutiva kot na dolgoročnem potovanju, odrezana od sveta svojih bližnjih. Kot sva se nekoč javljala iz Maroka ali Senegala, se zdaj srečujeva z družino in prijatelji prek zaslona ali telefona. V nenavadne daljave smo zašli. Zdi se mi, da so nas ujele maske iz onesnaženega Katmanduja.
Vendar je to tudi priložnost, da na sprehodih do bližnje Save preveriva vsako pot in stezico, kam vodi. Vedno znova sva presenečena nad zelenim obiljem, ki ga ponuja okolica Ljubljane. Ali nad apokaliptično ruševino, ki se naslanja ob zrak nad peščeno pokrajino, in pod katero si želiva nastopiti s predstavo. V vejah obvodnega drevja žal ne manjkata niti polivinil in plastika.
Pomlad me je spomnila na staro strast do nabiranja divjih rastlin. Prebiram botanične zapise in nenavadne recepte. V žepe in nahrbtnik tlačim žilavo zelenjavo, ki uspeva ob poti, pleza na drevo, prodira skozi mivkasta tla. Samooskrba se začne pred vrati.
Začela se je konec februarja z regratom (Taraxacum officinale) v solati, nadaljevala marca s čemaževo juho in omleto ter vlaganjem čemaža (Allium ursinum) v oljčno olje. Ko so pokukali na plan poganjki hmelja (Humulus lupulus), se je Eva najbolj razveselila. Smuka jih iz grmovja in s tal, da jih bo polna solatna skleda. Pokuhani za 10 min in začinjeni z oljem, kisom, soljo ter česnom so čudoviti. Tudi v omleti ali kot zelenjavna prikuha s svojim nežnim okusom popestrijo obrok, naju pa spomnijo na slikovita peš potepanja po Primorju.
Najbolj okusno doživetje na divjem potovanju okusov nama je pripravil sirov burek s koprivami (Urtica dioica). Pravkar se ponovno spet peče.
Šklatnordečo mrtvo koprivo (Lamium purpureum) s cvetovi popraživa za prilogo h krompirju ali tofuju.
Tako pripravljena, s kapljico oljčnega olja in ščepom soli je najboljša tudi navadna regačica (Aegopodium podagraria), vseprisotni plevel, ki ne razočara.
Vrhunec eksotike sva si privoščila s poganjki japonskega dresnika (Fallopia japonica), ki v marcu in aprilu množično poganja iz tal. To rastlino dobro poznamo kot invazivno vrsto, ki se je zaradi njene trdoživosti skoraj ni mogoče znebiti. Rdeči suličasti poganjki so pri vrhu zelenjavnega okusa, nižje pa kisli, zato rastlino nekateri imenujejo japonska rabarbara.
Pripravila sva si jo v jajčni omleti, ob tem pa bila presenečena nad količino sluzi – kot pri okri. Kisle poganjke sem popražil z nekaj sladkorja in vmešal v maso za mafine. Tu se je rastlina prav izkazala! Torej: če vas moti njeno razraščanje, jo pojejte.
Da bi v kuhinjo vnesel kanček adrenalina, sem nabral mlade poganjke orlove praproti (Pteridium aquilinum). Ta velja za sporno rastlino, v nekaterih virih jo zasledimo kot strupeno, v drugih kot užitno. Orlova praprot je kozmopolitska vrsta in je razširjena po celem planetu. Največ jo uživajo v Koreji, na Japonskem in Kitajskem, tamkajšnje raziskave pa potrjujejo rakotvornost snovi pteridin v njej. A če rastlino uživamo nekajkrat letno in ne vsakodnevno kot npr. v Koreji, smo lahko brezskrbni – užitni so mladi poganjki, dokler imajo obliko podkve.
Azijci jih namakajo v hladni vodi ali celo v alkalni raztopini (Japonci dodajo pepel, mi lahko sodo bikarbono), tako se strupena snov v veliki meri izloči. To dosežemo tudi s soljo in prekuhavanjem. Prav takšni, posoljeni in pokuhani (10 min), so poganjki orlove praproti okusni, čeprav rahlo grenki.
Želim si, da bi lahko na divje pomladno kosilo povabil prijatelje. Predstavljam si njihove nezaupljive poglede in previdno pokušanje. Jedilnik je že pripravljen: čemaževa juha, burek s koprivami in hmeljeva solata ter mafini z dresnikom ob bezgovem čaju. Dober tek!
Na potovanje divjih okusov na koncu vabim tudi tebe. Le pogumno in s pravo mero radovednosti. Če imaš svoj skrivni recept, ga lahko zaupaš kot komentar. Naj diši divji vrt!
Besedilo: Uroš
Foto: Eva & Uroš
Viri:
- Recept za mafine iz japonskega dresnika
- Kako varno jesti poganjke orlove praproti
- Dario Cortese: Divja hrana. Ljubljana: Kmečki glas, 1995.