We are saying goodbye to the known. We are waving to (more or less) organised continent, which is trying to reach us with it’s warm Iberic hand. Africa is inviting; maybe I imagine it almost idealistic. I am looking forward to the vastness of new places and meeting people, who live differently than I do. How can I get to them? Am I a person, who only passes by, or can I really stop and live as I am one of them?
Poslavljava se od znanega. V slovo mahava (bolj ali manj) urejeni celini, ki se za nama steguje s toplo ibersko dlanjo. Afrika naju vabi v svoje naročje; morda si jo predstavljam skoraj idealistično. Veselim se prostranosti novih krajev in ljudi, ki živijo drugače kot jaz. Kako naj pridem mednje? Sem nekdo, ki samo švigne mimo, ali se zares lahko ustavim in živim, kot da sem ena izmed njih?
Thaughts are dancing in my mind. It feels like I am on a big ship tossed by Mediterranean waves that come through Gibraltar strait. Uroš is jumping around with the camera, saying goodbye to Europe and hello to Africa at the same time. I sit and watch. It is the Memorial day. I am burying Europe for indefinite time. For the sake of a new start we said farewell to the toilet as well.
Misli poplesavajo sem in tja. Čuti se, da sem na veliki ladji in me premetavajo mediteranski valovi, ki prihajajo skozi Gibraltarsko ožino. Uroš skače naokrog s fotoaparatom in se poslavlja ter pozdravlja hkrati. Jaz sedim in gledam. Dan spomina na mrtve je. Za nedoločen čas pokopavam Evropo, dan prej sva se zavoljo novega začetka poslovila od straniščne školjke.
Full of expectations for the new we gaze in the same direction, into the distance.
V pričakovanju novega zreva v isto smer, v daljavo.
Text: Eva
Photo: Uroš & Eva
Resnično prestopata ogromne, težko predstavljive geografske in kulturološke razsežnosti, še v mislih vama težko sledim. Pa me zanima, kako lahko vidva z vajinega sedanjega trenutka in gledišča doživita in sodoživita moj nedeljski izlet; pred dvema dnevoma sem se v deževnem, turobnem, duhamornem nedeljskem jutru iz mesta odpeljal na Vrhniko, pomeditiral v cerkvi Svetega Pavla, se podal do bližnjega hudourniškega Močilnika, se nato okrepčal z obilnim nedeljskim kosilom, jo mahnil mimo Cankarjeve rojstne hiše čez “klanec” do prelestne razgledne Svete trojice in se s prvim mrakom zadovoljen, prepoln novih vtisov, vrnil v Ljubljano. Imam občutek, da so si včasih naši veliki in mali podvigi lahko zelo blizu, če jih le dovolj poglobljeno doživimo!
Srečno pot! Rajko
Rajko, ugotavljam, da so bolj kot razsežnosti v kilometrih zanimive razsežnosti v doživljanju. Prečkanje Gibraltarske ožine ima zame prav poseben pomen, čeprav znaša le 14 km, kar je celo manj kot razdalja med Ljubljano in Vrhniko. Tisti, ki so prišli najdlje, imajo pred sabo še dolgo pot. Pozdrave izpod drevesa v Marakešu! Uroš